• Dimnikarska služba_a
  • Koristne informacije
  • O podjetju
  • Aktualno
  • Prvi pregled
  • Storitve

Dimnikarske storitve izvajamo na območju občin: Kranjska Gora, Jesenice, Žirovnica, Radovljica, Bled, Gorje, Bohinj, Naklo, Tržič, Kranj, Preddvor, Jezersko, Šenčur, Cerklje na Gorenjskem, Vodice, Medvode, Škofja Loka, Mengeš, Komenda in Trzin.

Nastanek dimnikarske službe (Franc Vrečko)

Uporaba ognja in dimnikarski poklic

 

  Razvoj človeške civilizacije je tesno povezan z uporabo ognja. Človek potrebuje oziroma uporablja toplotno energijo, pridobljeno z zgorevanjem različnih goriv, za naslednje namene:
Za ogrevanje v hladnem obdobju dneva ali leta,
za pripravo hrane,
za pripravo tople vode v higienske in podobne namene,
za razne tehnološke postopke pri proizvodnji dobrin,
za razsvetljavo (do 20. stoletja)

  Verjetno so ljudje uporabljali ogenj za ogrevanje prej kot za pripravo hrane. Prijetno toploto so spoznali, ko je nastal ogenj zaradi naravnih pojavov (strela); pozneje so se naučili ogenj vzdrževati in celo prižigati. Uporaba ognja je našim davnim prednikom omogočila, da so se naselili tudi na tistih območjih našega planeta, kjer je dnevno in letno nihanje temperature večje in bi brez ogrevanja življenje ne bilo možno. Dnevno nihanje temperature je največje v celinskem podnebju, in sicer v puščavah, kjer znaša do 50 °C, letno pa v večjih geografskih širinah (tudi preko 100 °C). Človek lahko brez zaščite preživi trajno le pri temperaturah med +15 in +30 °C. Pri nižjih temperaturah potrebuje obleko in zaščito pred vremenskimi pojavi, pri višjih temperaturah pa zaščito pred sončnimi žarki. Tudi v zmernem podnebnem pasu , kjer živimo mi in temperature nihajo od +35 °C poleti do -30 °C pozimi, brez ogrevanja človek nikakor ne bi mogel preživeti.

  Kdaj so ljudje spoznali uporabnost ognja za pripravo hrane, ni znano. Verjetno so ob kakšnem gozdnem požaru naleteli na pečeno divjačino in jim je pečeno meso zadišalo. Arheološke najdbe pričajo, da se je to zgodilo že zelo zgodaj v prazgodovini. Čeprav na ognju pripravljena hrana (pečena ali kuhana) ni bila nujna za preživetje, je okusnost tako pripravljene hrane očitno ustrezala našim prednikom; tako je postalo pečenje mesa in kruha ter kuhanje raznih jedi vsakodnevno opravilo v prazgodovinskih rodovnih skupnostih in družinah.

Uporaba tople vode za umivanje in pranje se je uveljavila prav gotovo mnogo pozneje, in sicer verjetno nekje na začetku zgodovinske dobe (starega veka). Vsekakor so stari Grki in Rimljani že imeli prava kopališča, v katerih so uporabljali termalno vodo ali pa so vodo segrevali.
  Uporaba ognja v tehnološke namene je prav tako znana že iz prazgodovine. Žganje lončene posode, taljenje rud in obdelava kovin (najprej brona in pozneje železa) so bili postopki, ki so zahtevali domiselno zgrajena ognjišča. Pri teh postopkih je namreč potrebno doseči visoke temperature, kar ni možno brez povečanja učinka navadnega ognja.
   Še danes uporabljamo toplotno energijo, pridobljeno z zgorevanjem goriv, v vse te namene razen za razsvetljavo. Skozi stoletja so ljudje izpopolnili kurilne naprave in začeli uporabljati druga goriva: premog, nafta in plin.
  Z uporabo ognja je povezan tudi nastanek in razvoj dimnikarske dejavnosti. Medtem ko sta bili gradnja in vzdrževanje kurilnih naprav v začetku dokaj enostavni opravili, pa je tehnični napredek zahteval določeno delitev dela oziroma specializacijo. Tako se je oblikoval poklic dimnikarja, eden med številnimi rokodelskimi poklici, in sicer nič manj pomemben kot drugi za urejeno družbeno – gospodarsko življenje sodobne družbe.
  Kot za vsak drug poklic so tudi za dimnikarski poklic potrebna določena strokovna znanja, ki si jih dimnikar pridobi pri strokovno-teoretičnih predmetih v šoli in pri praktičnem pouku v neposredni dimnikarski praksi. Najvažnejši strokovno-teoretični predmet je tehnologija delovnih procesov oziroma poklicna tehnologija za dimnikarje. Pri tem predmetu se dimnikarji seznanijo s strokovno-teoretičnimi znanji, potrebnimi za uspešno opravljajne njihovega poklica. Ta znanja, združena s kakovostno izvedenim praktičnim poukom in delovnimi izkušnjami, zagotavljajo dimnikarju uspešnost pri delu ter možnost napredovanja in ne nazadnje tudi zadovoljstvo uporabnikov njegovih storitev.


Zgodovinski razvoj dimnikarske dejavnosti


   Predzgodovinska doba

   Preprosta kurišča naših predzgodovinskih prednikov niso zahtevala nekih posebnih znanj niti pri gradnji niti pri vzdrževanju teh naprav. O tem pričajo tako arheološke najdbe kot tudi proučevanje življenja nekaterih primitivnih ljudstev v odmaknjenih predelih Zemlje, ki so do nedavnega živela ali pa še danes živijo v razmerah, enakih tistim v kameni dobi. Ogenj zanetijo s trenjem lesa ob les ali pa s pomočjo kresilnega kamna.
   Kurišče je na prostem, mogoče omejeno z nekaj kamni, da se žerjavica ne razsiplje in da je možno nad ogenj postaviti lonec za kuhanje. Pozneje se je pojavilo kurišče, pri katerem je bil lonec obešen nad ognjem. Za to je bila potrebna železna veriga, pa tudi lonec je moral biti odpornejši. V nobenem primeru pa ni bilo potrebno posebno strokovno znanje za vzdrževanje kurišča.
  Mnogo bolj domiselno zgrajene kurilne naprave so zahtevali tehnološki postopki kot na primer žganje glinaste posode in taljenje rud. Za gradnjo in vzdrževanje teh kurilnih naprav pa je bilo potrebno precej znanja, ki je prehajalo iz roda v rod. Vsekakor pa velja ugotovitev, da je takšno žgalno ali talilno peč najbrž zgradil in vzdrževal isti človek, ki je tudi izvajal tehnološki postopek žganja posode ali taljenja rude.

 

  Stari vek (antika)
  Za stari vek pa lahko z gotovostjo trdimo, da so v tem času že gradili takšne kurilne naprave, za katerih gradnjo, uporabo in vzdrževanje je bilo že potrebno posebno strokovno znanje. Takšne so bile predvsem kurilne naprave za ogrevanje rimskih vil, javnih poslopij in kopališč, ki so delovale na principu toplozračnega ogrevanja in jih poznamo pod imenom hipokavst. Kurišče je bilo običajno ob zgradbi na nivoju kletne etaže, vroče pline pa so vodili pod tlakom pritličja do vertikalnih kanalov v zidovih in potem na prosto. Na ta način se je segreval tlak iz kamnitih plošč, tople pa so bile tudi stene. Objekte in kurilne naprave so gradili sužnji; sužnji so tudi skrbeli za kurjenje in po potrebi tudi za čiščenje sajnih oblog v dimovodnih kanalih. To je bilo prav gotovo potrebno, ker pri zgorevanju drv določena količina saj nastaja kljub še tako dobremu zgorevanju. Na dolgi in zapleteni poti so se saje odlagale še posebej zato, ker hitrost dimnih plinov ni bila zadostna (velik presek dimovodov, neenakomernost presekov). Prav gotovo je bilo potrebno opraviti čiščenje dimovodov najmanj enkrat letno, v hladnejših rimskih provincah pa tudi večkrat letno. Za ta opravila so bila potrebna posebna orodja, prilagojena tehnološkemu postopku čiščenja.

 

  Srednji vek
  Srednji vek je dolgo obdobje, ki sega od razpada rimskega imperija v 5. stoletju do odkritja Amerike konec 15. stoletja. Po razpadu rimske države je splošni razvoj civilizacije zaradi nemirnih družbenih razmer v dobi selitev narodov za nekaj stoletij praktično zastal. Šele v 8. stoletju so se razmere v Evropi toliko uredile, da so se začela ponovno razvijati mesta, na vzpetinah so začeli fevdalci graditi svoje gradove, na primernih krajih pa so gradili tudi samostane, ki so bili v tej dobi nosilci kulturnega razvoja. Prevladujoča oblika kurilnih naprav v zgodnjem srednjem veku so bila odprta kurišča; dim se je valil pod stropom in pri oknih, vratih in linah odhajal na prosto. Pozneje so namestili nad kurišče lovilec dima (napo) in dim speljali na prosto po dimovodu. Kurišče so pomaknili k steni ali celo v kot, nad napo pa so zgradili pravi dimnik. Podobne rešitve kot v gradovih so uporabljali tudi v mestih, le da so bile dimenzije manjše.
  V mestih pa so bile posebne razmere, ki so ustvarile možnosti za nastanek in razvoj dimnikarske službe. Srednjeveška mesta so bila zaradi varnosti obdana z obzidjem, zato so bile hiše zgrajene tesno ena ob drugi. Zaradi pomanjkanja prostora so bile ozke in visoke; imele so po 3, 4 ali cello 5 etaž. V takšnih zgradbah so morali zgraditi dimnike, da se dim ne bi kadil po vseh etažah in prostorih. Kurišča so bila odprta, zato so bile kuhinje črne, ostali prostori pa so bili z uvedbo dimnika zaščiteni pred dimom in sajami.
  V poznem srednjem veku (13. – 15. stol.) so se pojavili že prvi štedilniki, kamini in lončene peči. Seveda so bile te kurilne naprave dostopne le premožnim ljudem, in sicer bogatim meščanom ter fevdalni in cerkveni gospodi. Črne kuhinje je imela večina meščanov in praktično vsi podeželski prebivalci. Na podeželju so pri nas še do 1. polovice tega stoletja prevladovale črne kuhinje!
  Tako lahko ugotovimo,da je razvoj kurilnih naprav v srednjeveških mestih pripravil osnovne pogoje za nastanek dimnikarskega poklica. Mestne hiše so se tiščale tesno skupaj, zato je vsak požar pomenil pravo katastrofo za mesto. Pogosto so pogorela celotna mesta ali pa vsaj velik del, preden se je prebivalcem posrečilo požar ustaviti. Takšni požari so prizadeli tudi naša mesta; za Ljubljano navaja Valvazor velike požare v letih 1327, 1350, 1354, 1418, 1436, 1455, 1466, 1488, 1524 itd. Za Maribor pa so v literaturi (R. Andrejka: Po lepi Sloveniji) navedena leta velikih požarov 1512, 1601, 1648, 1650, 1700, 1787. Vzroki za nastanek požarov so bili zelo različni: udarci strele, neprevidno ravnanje z ognjem, namerni požigi, napad sovražnika itd. Verjetno je bil eden najpogostejših vzrokov povezan tudi z nepravilno zgrajenimi, slabo vzdrževanimi in neredno čiščenimi dimniki. Vžig saj je pri slamnatih in skodlastih kritinah streh pomenil zagotovo katastrofalen požar. Mestne in deželne oblasti so spoznale pomen pravilne ureditve kurilnih in dimovodnih naprav, rednega čiščenja dimnikov in drugih požarnovarstvenih ukrepov, zato so izdale posebne predpise. To so bili tako imenovani požarni redi (Feuerschutzordnung) in gradbeni redi (Bauordnung). Pri nas žal nimamo ohranjenih teh predpisov iz srednjega veka, imamo pa primer takšnega predpisa iz prvih desetletij novega veka. To je uredba ljubljanskega mestnega sveta, ki je po velikem požaru leta 1524 predpisal, da naj meščani namesto pogorelih lesenih hiš postavijo zidane (Kronika 1966, str. 141).
  Prav gotovo pa so se že v 14. ali 15. stoletju pojavili prvi predpisi v zvezi s požarno varnostjo v mestih, ki so obsegali predvsem naslednje ukrepe:
  pravila za ustrezen način gradnje hiš;
  pravila za uporabo ustreznega gradbenega materiala;
  zahteve po rednem vzdrževanju in čiščenju kurilnih in dimovodnih naprav;
  obvezno organizacijo požarne straže in gasilske službe (oprema, zaloga vode, gasilsko orodje).

 

  Novi vek
  Te elemente vsebujejo vsi poznejši ohranjeni požarni in gradbeni redi. Postopoma so postajale zahteve ostrejše, in sicer razumljivo strožje za mestna naselja kot za podeželje. V teh predpisih moramo iskati začetne vzpodbude za nastanek dimnikarske službe v naših krajih. Zahteva po rednem čiščenju dimnikov je omogočila uveljavitev dimnikarskega poklica.
  V naše kraje so prišli prvi dimnikarji iz Italije (oziroma z Laškega, Lahi). To so bili potujoči dimnikarji, ki so potovali iz mesta v mesto, vmes obiskali še kakašen trg ali večje vaško naselje. Podeželje v tem času še ni bilo deležno dimnikarskih storitev. Ker so bili to potujoči dimnikarji (brez stalnega bivališča in stalnega delovnega območja) in jih je bilo sorazmerno malo, se niso tako zgodaj organizirali v cehe (nemško der Zunft, die Zünfte ali die Innung, die Innungen). Tako F Hornigk, ki je leta 1673 izdelal spisek obrti, med 42 različnimi obrtnimi dejavnostmi na Kranjskem ne navaja dimnikarjev (KRONIKA 1970, str. 8). To ne pomeni, da takrat pri nas še ni bilo dimnikarjev, ampak to, da iz prej navedenih vzrokov še niso bili tako povezani z okoljem in med seboj. Pri takratnih prometnih razmerah je to tudi razumljivo in je bilo dimnikarjem v tem pogledu veliko teže kot drugim rokodelcem, ki jih je bilo praviloma več v enem kraju.
  Na področju takratne Avstrije je bil prvi dimnikarski ceh ustanovljen l. 1664; tega leta mu je namreč cesar Leopold podelil takoimenovane “rokodelske article”. To je bil nekakšen dimnikarski red, kjer so bile določene pravice in dolžnosti dimnikarjev. Leta 1774 je cesarica Marija Terezija potrdila dimnikarski red, ki je veljal do l. 1883, ko je bil v takratni Avstro-Ogrski predpisan nov obrtni red, ki je veljal do razpada te države ob koncu I. svetovne vojne. V tem času se je dimnikarski poklic že trdno uveljavil in dosegel dokaj solidno strokovno in organizacijsko raven. Seveda pa je bilo življenje dimnikarskih vajencev in pogosto tudi pomočnikov zelo težko.
  V novem veku so si oblasti prizadevale s predpisi izboljšati požarno varnost tako v mestih kot na podeželju. Tako je požarni red za notranjeavstrijske dežele iz l. 1722 določal, da ognjišča ne smejo biti previsoka (?), da mora biti urejen dostop do dimnikov (!), da mora biti na podstrešjih požarni tlak, ognjišča morajo biti ob zidanih stenah in podobno. Predpis priporoča tudi pokrivanje zgradb z opeko; skodle pa ima za manj nevarne kot slamo. (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev-Zgodovina agrarnih panog l/str. 586). Požarni red Marije Terezije iz l. 1773 priporoča nekatere ukrepe tudi za podeželje: ognjišča naj bodo odmaknjena od lesenih sten, dimniki morajo biti pravilno zgrajeni itd. Hiše v mestih niso smeli pokrivati s slamo ali skodlami.
  Leta 1792 je dobila dežela Štajerska nov požarni red, leta 1795 pa še dežela Kranjska. V teh redih so bile za podeželje predpisane posebne požarnovarnostne zahteve: med hišami je morala biti vsaj “klaftra” (1,89 m) prostora, med zgradbami naj bodo posamezna drevesa, slamo naj bi zamenjala opeka ali vsaj skodle, peči in ognjišča morajo biti primerno oddaljena od lesenih sten, sušilnice naj bodo oddaljene od drugih zgradb, za gradnjo so potrebna gradbena dovoljenja, pri izbiri izvajalca naj imajo prednost kvalificirani tesarji itd. (isti vir). Te določbe so bile za tisti čas zelo napredne in moramo priznati, da nekaterih zahtev iz te dobe še v današnjem času ne izpolnjujemo v celoti.

 

  20. stoletje
  Po I. svetovni vojni so se naši kraji znašli v novoustanovljeni državi Jugoslaviji. Nekaj časa je na območju Slovenije veljal še stari avstrijski obrtni red iz l. 1883; leta 1931 pa je izšel jugoslovanski obrtni zakon, na podlagi katerega je l. 1932 izšel za področje t.i. Dravske banovine Pravilnik za izvrševanje dimnikarskega obrta, kateremu je bil dodan še uradni cenik za dimnikarske storitve. Po tem pravilniku so dimnikarjem določili okoliše, da bi zagotovili opravljanje dimnikarskih storitev na vseh območjih. S tem je bila zagotovljena tudi eksistenčna varnost dimnikarjev.
  Seveda se je v času od sredine 19. Stoletja naprej razširil tudi obseg dela dimnikarjev. Pojavile so se nove kurilne naprave tako v gospodinjstvih kot v hitro razvijajoči se industriji. V 20. Stoletju se je razširila uporaba železnih peči in kotlov cenralnega ogrevanja na toplo vodo in paro. Delo je zahtevalo vedmo več strokovnega znanja, zato so praktičnemu izobraževanju dimnikarskih vajencev dodali še teoretično v posebnih obrtnih šolah, ki so jih obiskovali vajenci po končanem delovnem tednu, pozneje pa dan ali dva med delovnim tednom. Kljub splošnemu tehničnemu napredku pa je samo dimnikarsko delo doživelo le malo sprememb. Delo je potekalo po starih metodah, s standardnim delovnim orodjem in le ročno.
  II. svetovna vojna je pomenila velik mejnik v razvoju dimnikarske dejavnosti. Najprej je doživela hud udarec zaradi popolnega kadrovskega osiromašenja. Mnogo dimnikarjev je med vojno izgubilo življenje; izobraževanje kadrov je med vojno skoraj popolnoma prenehalo. Tako je po vojni primanjkovalo dimnijarjev, še posebej zato, ker se tudi mladina v tem času ni odločala za ta nekoliko manj atraktiven poklic. Možnosti zaposlitve in šolanja so bile po končani vojni zelo velike, in to v za delavca “prijaznejšem” družbenem sektorju. Zato se mladi fantje skoraj niso odločali za vajeništvo pri redkih samostojnih dimnikarskih mojstrih, v precejšnji meri tudi zaradi splošno poznanih odnosov mojstrov in pomočnikov do vajencev, pri čemer pa je bilo poleg pretiravanj žal tudi mnogo resnice.
  Tako sta Uredba o ukrepih za preprečevanje požarov in Odredba o obveznem ometanju kurilnih naprav iz leta 1948 našli dimnikarsko področje kadrovsko slabo pripravljeno. Leta 1950 je izšla nova Uredba o ureditvi in opravljanju dimnikarske službe, ki je potem veljala do l. 1965. V letih 1948 in 1949 je takratna oblast vzpodbudila združevanje samostojnih obrtnikov dimnikarske stroke v večjih mestih v dimnikarska podjetja. Takrat je nastala večina dimnikarskih podjetij v Sloveniji, ki so potem delovala do velikih družbenopolotičnih sprememb v letih 1989 – 91. Dimnikarska podjetja so pozitivno vplivala na napredek stroke. Izboljšale so se delovne razmere, varstvo pri delu, uredili so umivalnice, nabavili nova delovna sredstva, izboljšala se je strokovna raven in kvalifikacijska sestava. Število vajencev-učencev je naraščalo in doseglo vrhunec v 70. Letih. Šola za dimnikarje je bila leta 1967 preseljena iz Ljubljane v Maribor, ker je bila večina učencev iz severovzhodne Slovenije. Poleg poklicne šole za kvalificirane dimnikarje, ki je skoraj ves čas triletna, je bila ustanovljena tudi dimnikarska delovodska šola, ki je dajala kadre za vodenje okolišev in za strokovno zahtevnejša dela.
  Leta 1965 je bil sprejet Republiški zakon o dimnikarski službi, ki je prepustil odgovornost za organizacijo dimnikarske službe občinam. To je bilo po mnenju večine dimnikarjev slabo, ker vse občine niso bile dorasle novim nalogam in je kvaliteta dimnikarskih storitev v nekaj predelih Slovenije zelo padla. Bilo je tudi precej nepotrebnega dela, ker je morala vsaka občina sprejeti odlok o ureditvi dimnikarske službe na svojem območju. S tem zakonom je bila oslabljena enotnost izvajanja ukrepov na področju republike (vir: G. Lapuh: Dimnikar).
Leta 1974 je začel veljati nov republiški Zakon o dimnikarski službi, ki velja še danes (1998). Zakon je obdržal pristojnost občin za organizacijo dimnikarske dejavnosti. Delo dimnikarjev je razširil na kontrolo emisije škodljivih snovi iz kurilnih naprav. Na podlagi tega zakona je l. 1976 izšel še Pravilnik o rokih in načinu čiščenja in pregledovanja kurilnih naprav, dimovodov in prezračevalnih naprav ter meritvah dimne ali druge emisije kurišč. Ta pravilnik je prinesel nekatere novosti, kot so: meritve emisij, obvezni preventivni letni pregledi v poletni sezoni ter vodenje razvida (katastra) kurilnih naprav. To zadnje še do danes ni v celoti opravljeno zaradi zahtevnosti in obsežnosti dela ter zaradi pomanjkanja ustreznega kadra.
  Pomemben vpliv na razširitev delokroga dimnikarske službe je imela uveljavitev Zakona o varstvu zraka leta 1974. V 9. členu tega zakona je predpisana obveznost pravilnega vzdrževanja vseh naprav, ki vplivajo na kakovost zraka. V 17. Členu pa je določeno, da je med drugimi tudi dimnikarska služba odgovorna za strokovni nadzor nad onesnaževalci zraka. Te določbe so bile ustrezno vgrajene v istočasno sprejeti Zakon o dimnikarski službi in v Pravilnik o rokih in načinu čiščenja…
  Prav v tem času pričakujemo nove izdaje the predpisov, ki jih je potrebno spremeniti zaradi zastarelosti, neustreznosti in neusklajenosti z družbeno-političnimi spremembami po letu 1989.

 


Vloga in pomen dimnikarske službe

 

  Naloge, ki jih današnji čas postavlja pred dimnikarsko službo, so mnogo širše, kot so bile na začetku razvoja te dejavnosti. Medtem ko je bila na začetku pomembna predvsem požarna varnost, se je pozneje temu pridružilo tudi varovanje uporabnikov kurilnih naprav pred zadušitvijo in zastrupitvijo z dimnimi plini. Novejši čas pa je dodal še dve nič manj pomembni nalogi, ki sta posledica zavedanja ljudi o omejenosti naravnih virov (energetskih surovin) in o ogroženosti človekovega okolja (ekologija).
Tako lahko opredelimo kot osnovne naloge dimnikarske službe naslednje:
  varstvo pred požarom,
  varstvo ljudi pred zadušitvijo in zastrupitvijo,
  varčevanje z energijo in
  varstvo zraka pred onesnaženjem.


  Varstvo pred požarom je prav gotovo najstarejša naloga dimnikarske službe in še danes zelo pomembna. Dimnikarska služba je podaljšana roka požarne inšpekcije in je zaradi vsakodnevnega neposrednega dela na terenu lahko izredno učinkovita. Ukvarja se namreč s kurilnimi in dimovodnimi napravami ter deponijami goriv, ki so prav gotovo med največjimi potencialnimi izvori požarov.
  Varstvo ljudi pred zadušitvijo in zastrupitvijo z dimnimi plini je prav tako stara naloga dimnikarske službe. Vsaka malomarnost pri gradnji, montaži, uporabi in vzdrževanju kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav ima lahko katastrofalne posledice za življenje in zdravje ljudi. Ta nevarnost je še toliko večja, ker nevarnih plinov (ogljikov monoksid, ogljikov dioksid) čutila ne zaznavajo in zato človeka ne opozorijo na nevarnost zastrupitve ali zadušitve.
  Varčevanje z energijo je novejša naloga dimnikarske službe, ki je postala še posebej aktualna po energetski krizi leta 1973, ko je človeštvo spoznalo, da je omejenost energetskih virov povsem realna grožnja naši civilizaciji. Dimnikarji lahko s svojim delom bistveno pripomorejo k zmanjšanju porabe energije.
  Varstvo zraka pred onesnaževanjem je najmlajša naloga dimnikarske službe. Dimnikarji so vključeni v splošno prizadevanje za zmanjšanje onesnaževanja okolja, in to na področju varstva zraka, ker so prav kurišča največji onesnaževalci zraka. Zgorevanje fosilnih goriv povzroča namreč emisije žveplovih in dušikovih oksidov, ki neposredno škodujejo živim organizmom in celo gradbenim materialom, ter emisijo ogljikovega dioksida, ki povzroča tako imenovano toplo gredo in s tem postopno segrevanje ozračja ter spremembe klimatskih razmer.
  Dimnikarska služba opravlja te naloge z naslednjimi dejavnostmi:
  z rednim čiščenjem kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav;
  z rednim pregledovanjem teh naprav;
  z merjenjem dimne in druge emisije kurišč ter z meritvami kurilnotehničnih parametrov;
  z opozarjanjem na nepravilnosti in z ukrepanjem, če uporabnik opozoril ne upošteva in s tem ogroža svojo varnost in varnost drugih ter po nepotrebnem preveč onesnažuje okolje;
  s svetovanjem uporabnikom o pravilni izbiri kurilne naprave, o pravilnem načinu kurjenja in vzdrževanja naprav, o izbiri goriva itd.
Za uspešno opravljanje teh nalog mora biti dimnikar strokovno dovolj usposobljen ter pri delu dosleden.

 


Vir:
VREČKO, Franc
Dimnikarstvo: priročnik iz dimnikarske stroke, za uporabo v programu poklicnega izobraževanja za dimnikarski poklic, za dodatno usposabljanje dimnikarjev in pripravo na mojsterski izpit za dimnikarskega mojstra / Franc Vrečko. - 1. izd. - Ljubljana: Obrtna zbornica Slovenije, Sekcija dimnikarjev, 1999. Str. 5 - 11. (ISBN 961-90722-0-0)

_______________________________________________________________________________

Ustreznost izbire, pravilnost vgradnje ter redno vzdrževanje kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav znatno vplivajo na stroške ogrevanja stavbe, varnost in ugodje bivanja, obremenitev okolja ter na končno oceno energijskega izkaza stavbe.

 


06.07.2017 | ARHIV
Obveščamo vas, da imamo v podjetju v obdobju med 10.07.2017 in 04.09.2017 kolektivni dopust.
10.03.2017 | ARHIV
Podjetje je uvedlo SMS opomnik
18.02.2017 | ARHIV
V kolikor želite, da na vaših kurilnih napravah storitve opravlja naše podjetje, izpolnite izjavo o izbiri izvajalca in nam jo posredujte.
9.12.2016 | ARHIV
Ministrstvo za okolje in prostor objavilo pojasnila v zvezi z zaščito pred zastrupitvami z ogljikovim monoksidom
30.10.2016 | ARHIV
Nazoren, kratek in poučen film Gasilske Zveze Slovenije o ogljikovem monoksidu

     

Sprememba termina

DIS web

Predpisi

 

      Nujna pomoč

                         

 

 

 

 

  

Nazaj na domačo stran EUR-Lex

 

CEN

  

 

 

 

 

 Izboljšanje kakovosti zraka